D. Čebulj

Prejšni konec tedna so zaznamovali naslednji utrinki:

• Četrtkanje: Latino party (tiste pol ure, kar se je vrtela latino muska,.. drgač pa več al men skoz razno razen techno…). Ta teden je na sporedu Hat & Tie party, vendar, zarado slove, ki jo pišemo v petek,  ne vem če bom lahka šu (Upam, da mi grata vse sforgat )
• V petek: najprej sem peljal mamo v Kranj, nato pobral Geca ter se odpeljala v Logota na pjačo; kasneje pride še Mato z gajbo pira za mene (stara stava še – če upam skočit z tandemom, in sem šele sedaj dobil svojo gajbo ); pol sem pa šel s Petro še v gledališče gledat predstavo Na kmetih (igrata tudi 2 frenda notr), nato pa sva šla še na pijačo v Logota (again) Zakon!
• V soboto, smo imeli spoznavni večer s folkloro na Joštu. Blo je tud fajn. (slik zaenkrat še ne bom dejal v javnost ) (edit: SLIKE)

Kot vsako leto do sedaj, smo tudi letos z  šolo obiskali Nemčijo. Najtančneje mesto Ulm, Bad Urach, Tübingen, Derendingen in Stuttgart.

V Ulmu smo si ogledali center ter cerkev z najvišjim stolpom (povzpeli smo se gor in do gor je 768 stopnic ). Tle je padu za nekatere tudi 1 pir (Becks), za druge že drugi.

Cene v Nemčiji (sploh v takem turističnem kraju) so drage, no, našli smo edino eno štacuno s pjačo, kjer je bila pjača (pir, jeger, Jack Daniels,..) celo cenejša.
Drugače pa ni nobene navadne štacune like Tuš, Mercator, Spar, …

Nato pa smo si še šli ogledati Bad Urach, kjer je Trubar vodil biblijski zavod. Na tem mestu so mu postavili tudi spomenik.
Nato pa smo se odpravili do naših “apartmajev”, kjer smo povečerjali ter nato odšli mal na sprehod. Nato pa je sledilo nazdravljanje itd… hehe

No, naslednji dan je naprej sledil zajtrk, nato pa ogled Trubarjeve cerkve, kjer je zadnja leta Trubar maševal. Sledila je vožnja še do Stuttgarta, kjer smo si ogledali Mercedesov muzej avtomobilov (od najstarejših ter do novejših). Moram pa rečt, da ma BMW ter Audi boljši design za moj okus kot pa tanovi Mercedesi.

Okoli 16 ure smo se le odpravili proti domu.
Fucking mučna vožna, vse tja do 1 ure zutri :S. Uf…

No, še mal slik:

No, končno se je na Olševku malo premaknilo glede porok in smo le dočakali ponovno eno.

Najprej smo, ker se je iz naše vasi ženila nevesta, v četrtek zvečer šli po takoimenovani likof (nesemo jima ženitveno pismo – ženin mora odkupiti nevesto).
Vse skupaj se gre v tem, da ženina čim bolje “spoznamo”, če je le vreden naše sovaščanke. Pač mora na kaka vprašanja odgovarjat, mal komentirat pismo, dejal pa nam je tudi (oz. bolje drugi iz grupe) kontre, in s tem nam zbijal ceno za nevesto. Mi kar lahko počnemo je, da stojimo, pijemo svojo pijačo, ki jo prinesemo s seboj, vodja pa govori. Ne smemo pa se naslanat, sprejemat pijačo ali hrano od domačih, biti nevljudni,.. vsaj se cena s tem zbija dol.

Ko dorečemo glede cene, se pogajalec ter ženin sezeta v roke ter preda denar nam fantinom. Nato, pa ga skupaj nazdravimo ter malo pojemo.

Naslednji dan, v petek, smo pred to bajto postavili mlaja, da se ve seveda, kdo se ženi .
Mlaje smo kar hitro dobili, nato smo jih odpeljali do hiše, kjer smo jih olupili ter nato postavili. Po malici, pa smo še na mlaj obesili tablo z napisom, katerega lahko vidite na sliki. Blo je fajn .

Zvečer pa sem letu še v Špelco, mal pogledat Peklenske muzikante, da vidm kak igrajo. Morm rečt, da dost vredu..
Atomik Harmonik se lahka skrijejo a ne.

V soboto je sledila poroka. Fantini smo se začeli zbirati že okol 2 ure popoldan, da pripravimo vse potrebno za šrango, saj se je ura pol 5, hitro bližala. No več, si oglejte na slikah:

Zbrali smo kar nekaj denarcev. Nekaj jih je takoj zvečer pošlo v gostilni, ostalo pa je v blagajni.

No, zvečer pa sem letu še na Kernovo 18-ko (brez zamere, za tisto ). Komedija hehe. Drgač pa superrrr

P.S.: No, je le prišel oktober ter čas, da zdej začnem z avtom u šolo hodt. Še zakaj? Ker, če računam, samo bencin ter 22 km na dan, relacija dom-iskra, potlej prišparam za en plato Mercatorjovega pira (no, le poglejte koliko je to ) + prišparam veliko na času.

P.S.2: Počasi se bližajo plesne za maturanski ples. No, na srečo imam že soplesalko .

P.S.3: Komi čakam četrtek, ko gremo s sql v Nemčijo .

P.S.4: Olševska vinjeta – MIŠETA (boljša slika)

P.S.4: Lepo se mejte do nasledne objave. Bye

Končno sem si po dobrih 3 letih omislil novi telefon – Nokia N79 (canvas white).

Kupil sem ga v Ljubljani v WTC-ju, v Kommdata, saj nikjer v Kranju ga niso imeli več (ne Mobitel, ne Janus,…).
Na res veliko srečo sem ga zasledil na internetu, da ga prodajajo v zgoraj omejenem podjetju, še boljše pa je bilo to, da sem ga dobil lahko za 200€, vsaj se je dalo zmenit, da ga dobim na paket Džabest (ker pač prej nisem vzel telefona in s tem nisem dobil vezave).

Po enem mesecu iskanja le tega (vsaj druzga nisem hotu – ma kakšen touchscreen pa sliderja ) se mi je le nasmehnila sreča .

Specifikacije: http://www.mobisux.com/reviews.php?ubb=specs&document_id=3

Dela super slike (edina opaznejša napaka je pri nočnem slikanju, saj se odboj LED diode odbije, kar se pozna na slikah), videii so tudi super; GPS dela kar solidno (najbolje se obnese Garmin).

Pa mogoče še tole: Zame je tale software (symbian) precej advanced scena preko prejšnjemu software-ju na SonyEricsson-u.

Upam, da bo delov vsaj 2-3 leta, kakor zdajšnji.

Prejšnji mobiteli:

• SE W900i, SE V630i, Nokia 6234, Panasonic G60, + 3-4 katerih oznak se ne spolnim (en SE, en Alcatel, En Ericsson,..)

P.S.: Zdej pa sam še po pašček, pa štmf + mejbi še avtokomplet

Nekega dne (par mesecev nazaj) sem dobil, kdor me dobro pozna, zame zelo nenavadno ter ektremno  idejo – skok iz tandema. =)

Ne vem kaj mi je bilo takrat a pomojm, da sem videl en filmček na youtubu in sem bil takoj za, da bi le enkrat premagal nekakšni strah pred višino (nimam glih vrtoglavice, ampak pač tko… splošni strah) ter strah pred letenjem (pred tem nikoli nisem letel še ter me je bilo strah letenja).

Vse skupaj se je začelo zares v sredo, ko sem dobil cifro ter ekipo ter se prijavil za skok za v soboto (danes, 4.7.09).
Na srečo so imeli še prosto pa še vreme je bilo zelo lepo.

Seveda, strah me je bilo, saj sem se spominjal Gardalanda, v katerem sem bil in mi je bilo skor na vseh napravah slabo (na srečo vsaj bruhov nisem ne tam, ne danes). Strah naredi svoje, zato je bil WC malo bolj zaseden kot običajno .

Prihod v Lesce; prijava ter podpis pogodbe, kjer se zavezujem glede vseh nevarnosti ter bla bla bla ter da postanem član kluba…
Hitro na WC še enkrat ter nato se je začelo zares. Oblekli so me ter me opremili z pasom, kapo ter očali.

Letalo pristane, hitra ponovitev za odskok iz letala ter letenje v prostem padu ter nato vkrcavanje v letalu, katero je nato takoj vzletelo. Leteli smo 25 minut; v tem času pa smo leteli pod gorami, naravo, Blejskim jezerom,… Uglavnem, zelo zelo lepo je vidt naravo iz višine .

Sedaj sem videl, da letenje v letalu je skoraj isto kakor bi se vozil z avtom, le da si na višini 3000 metrov … Med tem sem strah že malo zgubil (vrjetno zato, ker se mi je pomojm cel adrenalin, kar ga premorm sprostil v telo )..

Evo, po 25 minutah si nataknem kapo ter očala, pilot oz. inštruktor me še enkrat pregleda, če sem vredu ter če sem pripet… še 5 sekund ter nato JUMP!!!!

Prosti pad: lebdenje v zraku, dihanje na minimumu, dret se ne morš, preplavi me adrenalin … Padanje (malo manj kot 60 sekund prostega pada ter s hitrostjo okoli 200km/h; ter iz 3km na 1,2km), gledanje vasi, hribov ter gora iz zraka – neprecenljivo. Hehe

Na 1200 metrih inštruktor odpre padalo; malo te zabije nazaj gor (sploh pri nas(pri fantih) te fajn zabije spodaj, hehe).
Nato pa ti inštruktor dovoli, da malo usmerjaš padalo ter ga vižaš. No, ta tej točki mi je postalo slabo, zaradi prehitrega kroženja v zraku.. Zaradi tega sva nato lepo v velikem radiju pristala again na letališču. Pristaneš pa lepo na riti, hehe.

Vse skupaj nepozabno.

100% bom ponovil še letos oz. drugo leto. Pozanimal pa se bom tudi za izpit.

Nato se slečeš, dobiš diplomo; kupil pa sem tud eno T-shirt majco

Evo sedaj pa še par slikc:

Priporočam VSEM, kdor bi rad doživel en nepozabn trenutek v življenju.
No, naslednjo bom šel pomojm na banji jumping.